Tag Archives: sebstvo

Odraščanje na Krasu. Psihotemporalni eksperiment

Kmalu po vzpostavitvi spletišča artsofself.com mi je Tanja Kovačič poslala prepis pogovora o moji izkušnji odraščanju na Krasu, ki sva ga leta 2010 opravili za namene njene doktorske disertacije. Prejeti prepis nisem in ga še nekaj časa ne bom prebrala, ker sem načela zanimiv psihotemporalni eksperiment z uporabo tehnologije Jutranjih misli.

Lotila sem se ga tako, da sem Tanjina vprašanja (ki so bila v wordovem dokumentu vidno in jasno ločena od mojih odgovorov) prekopirala na prazen list papirja. V poskusu bom ponovno odgovorila na Tanjina izpraševanja ter ustvarila sodobno verzijo taistega pogovora v časovnem razmahu petih let.  Potem bom objavila pogovor v obeh različicah: v originalni in 2.0 obliki. V naslednji fazi bom primerjala zdaj s tedaj, s poudarkom na analizi dosežene posodobitve sebstva. Intervju je obsežnega formata, šteje okoli 30 vprašanj. Danes sem na prvi sklop vprašanj že odgovorila.

Na zaključek in objavo rezultatov eksperimenta bo potrebno počakati teden ali dva, dokler ne odgovorim na vsa Tanjina vprašanja. To je varnostno merilo, ki mi zagotavlja, da v času izvajanja eksperimenta ne pridem v stik s prvotno vsebino razgovora, kar bi gotovo interferiralo z mojim aktualnim artikuliranjem odgovorov.

Karst 1914_2014

Flattr this!

Jutranje misli dne 23.6.15

O tehnologiji jutranjih misli

Kakšen je potek performativnih dogodkov umetnosti sebstva? Zakaj so potrebni trije večeri za izpeljavo enega performativnega dogodka? Je na tri srečanja razvlečeno dogajanje res potrebno? Kaj pa, če nimam na voljo treh dni in se lahko udeležim zgolj enega izmed performativnih večerov? Je v tem primeru sploh smiselno, da pridem in kako naj se odločim, kdaj pridem? (23.6.15)

Performativni dogodek US najbolje opišem kot tridnevni cikel preobrazbe, oziroma kot splošen prehodni obred sodobnega tipa, kjer je prvi večer posvečen »otresanju«: mišičnih zakrčov, gibalno-miselnih avtomatizmov, zadušenih emocij in strahov; drugi »kreiranju« : postavljanju in posodabljanju lastnega osebnega in kolektivnega sebstva; zadnji, tretji večer pa »rajanju«: praznovanju in prakticiranju doseženega.

Tridnevni cikel se začne s praznjenjem neželenega in nekoristnega, ki smo ga hranili (beri pitali) v preteklosti in ki ga sedaj hranimo (beri nosimo) v svojih razmišljujočih telesih. Prvo  srečanje je namenjeno sproščanju požrtih krikov, zgoltanih replik in vprašanj ter ozaveščanju miselno-gibalnih tenzij. Če podam metaforo, je prvi večer čas oranja, preobračanja in razkrivanja sebstva. Opravilo, ki je sorodno kopanju in rahljanju zemlje, pripravi prsti na uspešno setev. Kjer je zemlja, po kateri rijemo, naše razmišljujoče telo: njegovo celičje, živčevje in njegovi potenciali spreminjanja. Naslednji večer je njegovo logično nadaljevanje in služi snovanju novega, drugačnega, boljšega. To je čas preizkušanja in oblikovanja bolj koristnih in zadovoljujočih modelov (so)bivanja in reflektiranja. Čas formiranja boljše delujočih vedenjskih vzorcev in besednih iger. Čas gibčnih prevalov in ustvarjalnih preobratov lastnega psihičnega in kolektivnega sebstva. Cikel se sklene na dan nedelje z rajanjem, ki podpre in aktualizira opravljeno porajanje samih sebe. Tretji večer je namenjen praznovanju: uživanju ob deljenju in preizkušanju naučenega in storjenega. Vidimo, da je performativni dogodek US  proces, ki preobrača oporišča, morišča in trebišča naše biti. Gre za operacijo, ki zahteva posebno pozornost in čas, da se izvrši in zaiskri v vsej svoji potencialnosti. Od tu razumemo, zakaj so trije večeri lahko še prekratki.

Performativnega dogodka US se namreč ne udeležiš kot opazovalec. Umetnosti sebstva ne predvidevajo in ne poustvarjajo občinstva: megle, inertne, vojažerske publike. Vsak prisostvovalec je soustvarjalec, sopotnik transformativnega procesa v nastajanju. Performativnega dogodka umetnosti sebstva se lahko udeležiš le kot akter, ki se je pripravljen naučiti in učiti: o sebi, drugih in svetu. Kaj natanko in koliko boš odnesel od te izkušnje je nepredvidljivo. Kar je vežno, je tvoje stanje pripravljenosti na spremembe. In zavedanje, da je vse kar se zgodi, prav, saj kategoriji »narobe« in »napačno«  ne obstajata. To je vse, kar potrebuješ vedeti, za participacijo v performativnem dogodku US. Tudi če se performativnega cikla udeležiš večkrat, ga vsakič doživiš prvič. Ker je prisotnih preveč spremenljivk in svobode, da bi doživel reprizo.

Lahko pa se zgodi, da je učinek prvega srečanja tako močen, da ga drugi dan še nisi pripravljen stopnjevati do naslednje faze: etape kreiranja, saj potrebuješ več časa za praznjenje. Nasvet, ki ga dajem je, da je vedno smiselno prisluhniti svojim občutkom in intuiciji. V kolikor se še ne čutiš pripravljenega za snovanje novega, potem je boljše, da se zadržiš v območju otresanja starega, nekoliko dlje. Nič narobe ni v tem, ravno nasprotno. To je znak, da se aktivno osvobajaš od bremen in nekoristnih vzorcev. Znak, da si sprožil proces reprogramiranja in opolnomočenja samega sebe. V taki situaciji vam svetujem, da me po potrebi in želji kontaktirate in da ciklus preobrazbe nadaljujejte šele takrat, ko se nanj čutite pripravljeni.

V kolikor bi se radi udeležili celotnega ciklusa,  a vam to, zaradi časovnih omejitev, ni omogočeno, vam svetujem, da si izberete dan, ki sovpada z vašimi trenutnimi interesi in željami. V kolikor vas zanima doživeti performativni dogodek v njegovi celoti, je smiselno, da sledite časovnemu sosledju njegovega poteka. Vsak večer pa doseže neko svojo celoto tudi kot posamezen dogodek. Je kakor krilo triptiha, kjer je vsako krilo posebej zaključena umetnina, a doseže svojo maksimalno realizacijo in čar(ob)nost šele ob prisotnosti vseh členov umetniškega dela.

 

Avtor triptiha je OrgaNick.

 

Flattr this!