Tag Archives: Grotowski

Samospraševanje ob prvem dogodku otresanja

Česa sem se otresla na prvem dogodku umetnosti sebstva? (27.6.15)

  1. Želje in potrebe po priklicevanju duhov iz preteklosti

Prepričala sem se o tem, da sem svoj »skok na trampolinu sprememb«  (beri adolescenčne travme in sledeče izkustvo poti k zdravju) že speljala do konca. Vsako intencionalno obujanje opravljenega virtuozizma je danes nepotrebno in neproduktivno, predvsem pa nesmiselno. Prehodni obred Pot k zdravja, izveden v Rogu v Ljubljani 12.10.2014, mi je omogočil briljantno izvedbo svojega rano* mladostniškega salta mortala, ki se je zaključil s pristankom na obe stopali in plesom. Vsak poskus ponovitve alkimije tistega dejanja danes deluje izumetničeno in kvečjemu kontra produktivno, ker ustvarja lažno podobo, da pristanka na noge še nisem opravila. Kaj zdaj?

Pridobljeno vedenje o moči ritualnih dejanj ter o zakonitostih hranjenja emocij in informacij razmišljujočega telesa, naj mi služi kot izkustvo za svoje nadaljnje ustvarjanje in delovanje. A šlo je še za nekaj globljega …

Kakšen odnos naj vzpostavim zdaj z izkušnjo, ki je usmerjala moje celotno življenje za dolgo obdobje, v trenutku, ko ni več aktualna? Kdo sem jaz zdaj, brez stebra, ki je predstavljal os mojega sebstva za obdobje dolgih sedmih let? Kako naj se vidim, pravim in dojemam sedaj, ko te koordinatne premice preprosto ni več v meni, ko nimam več nobenih vnaprejšnjih omejujočih usmeritev? Zdaj, ko sem resnično svobodna, da živim tako kot hočem in kjerkoli hočem?

Turda Gorges

Ugledala sem, kako sem do petkovega otresanja iz udobne navade, še kar naprej visela pripeta na veje nekdanjega kataklizmičnega holograma, četudi sem spretno poplesavala po blišču njegovega prahu. In kakor skala, ki se odtrga vrh stene in med spuščanjem v dolino za seboj potegne in zdrobi vse, kar ji prečka pot, tako mi je sprožena reka olajšanja odplavila iz telesa še zadnje kosti preteklosti, ki sem jih s spominjam in gledanjem predolgo hranila v svojem razmišljujočem telesu. Zbogom!

Tehnologijo samospraševanja (Kdo sem jaz brez minulega/preživetega/zaključenega? Kakšne možnosti se mi odpirajo sedaj?) lahko uporabimo ob izstopu iz katerihkoli odnosov: prijateljskih, poslovnih ali partnerskih. Koristi nam tudi ob prekinitvi specifičnih bolezenskih (ozdravitev in konec bolezni) in finančnih stanj (nastop finančne trdnosti ali bogastva in konec prekerstva ali revščine), saj nas pripravi na vstop v sveže in novo, ki se ga šele učimo celostno sprejeti in ponotranjiti.

Prvo veliko dejanje petkovega dogodka je bilo OTRESANJE OD PREŽIVETEGA. Poslavljanje od preteklega, ki ni več del našega trenutnega sebstva. Pusti, da gre preteklo stran. Odlepi ga s telesa, zahvali se mu, mu zažvižgaj srečno pot, ti pa … le naprej, naprej.

Turda Gorges

* Obrobna jezikovna iskrica: Je morebiti rana mladost, oziroma zgodnost (»ranost«) vsakega človeškega obdobja ali udejstvovanja, tudi čas številnih ran? 

 

 

  1. Iluzije svojega univerzalizma.

Življenje me je pripeljalo  do tega, da razmišljam in se obnašam nonšalantno: neobremenjeno in divje svobodno. To je na eni strani karakteristika moje popotniške nravi, mojega tupatam razpotegnjenega življenja ter rezultat otresanja svojih želj po ustrežljivosti in ugajanju drugim, na drugi.

Vendar to, da meni ni mar za trebišča (beseda označuje kraj za izvedbo obredov žrtvovanja) kolektivne zavesti, njegovih regulativ brezosebnega seja: se dela, se govori, se obnaša, itd.,  ne pogojuje tega, da se tudi ostali ne ozirajo na mnenja drugih. Izhodišča njihovih oblik življenja se namreč razlikujejo od mojega. Poleg tega je razmeroma preprosto živeti svobodno v situaciji, ko ne gojiš nobenega stalnega odnosa. Ko je vse, kar imaš in vse kar živiš v duhu začasnosti in konstantnega spreminjanja. Težje je prakticirati takšno odprtost ob stalni službi, partnerski zvezi ali starševstvu.

Zavedanje o obširni raznolikosti posameznikov te spodbudi, da upreš pogled v sebi oddaljena, manj poznana obzorja. Zapaženo drugačnost lahko tedaj uporabiš kot vzgon za učenje, samopremagovanje in rast. Drugi akt večera je služil OTRESANJU ILUZIJ O UNIVERZALIZMU radikalne partikularnosti POSAMEZNIKA.

EL PATIO DE MI CASA ES PARTICULAR, CUANDO LLUEVE SE MOJA COMO LOS DEMÁS

 

  1. Paradigme (uprizoritvenih) umetnosti

Moj proces osvobajanje od normativ in pravil sodobnih institucij umetnosti in zavestni izstop iz njih parterja, se je začel s sodelovanjem na okrogli mizi “Out of the fiction of protest. Art and political activism«, ki je potekala  24. maja 2009 v Milanu. Kulminacijo pa doživela v čistopisu povedanega v članku A_tivismo (v ang). Odločitev o nedelovanju znotraj retoričnih aparatov in prizorišč sodobnih umetnosti je bil povod za moje kasnejše  zanimanje za ljudske umetnosti predindustrijskih družb, ki sem jih odkrivala med svojim zadnjim bivanjem v Etiopiji. Umetnosti sebstva predstavljajo zadnji stadij taiste poti otresanja od institucionaliziranih načinov ustvarjanja in koriščenja umetnosti.

Čas od aprila 2015 do danes sem vložila v preučevanje, analiziranje in preizkušanje najbolj prvinskega in drznega v zgodovini in antropologiji performansa. Dekonstrukcija, ki sem jo opravila je presegla radikalnost Grotowskovega revnega gledališča. Poglejmo kako. Grotowski je do postulatov revnega gledališča prilezel prek spoznanja o bogatosti sodobnega gledališča: bogastva njegovih številnih zmot. Zato se je lotil odstranjevanje vsega odvečnega in nepotrebnega, s čimer ima sodobno gledališče opravka: scenografije, odra, mask, … dokler se ni prepričal, da sta v gledališču zares potrebni le dve stvari: igralec in publika. Redukcija performativnega dejanja US se ni ustavila dokler ni odstranila vsega, razen osebe (in ne igralca) v aktu darovanja.

grotowski_Acropolis_320

 

Za začetek sem kraj izvedbe totalnega akta iz gledališča prestavila v javni prostor (zelenica v jedru zaselka) ter ustvarila prikupno zastonjsko površino za sedenje: trak iz recikliranih plastičnih vrečk v obliki kroga. Do tu je vse smiselno in logično, saj sem se že v premisi performativnih dogodkov US otresla ekskluzivnosti institucije gledališča in dispozitiva predstav. Zatem sem v kontekstih vsakdanjega življenja prežala na čimbolj heterogeno skupnost potencialnih soustvarjalcev umetnosti sebstva (publika v Grotowskovi izvedbi gledališča, gledigralci v Boalovi). Pri tem pa spregledala prvobitno razkošje sodobnih umetnosti, ki sem se ga še vedno posluževala: centralnost in neprilagodljivost figure sodobnega umetnika. Še več, celo svojevrsten stroj za njuno podkrepitev sem ustvarila.

Konstelacija US je svojo delitev javnosti doživela šele pred tednom dni. Trenutno sem edini predstavnik, raziskovalec in ustvarjalec umetnosti sebstva. Skupnost, ki jo vidim in nagovarjam, je v danosti zgolj vizualizacija želenega. Danes poleg mene še ni drugih, ki bi zavestno uporabljali tehnologije in diskurze umetnosti sebstva. Ubrana formula performativnih dogodkov, ki naj bi ustvarjala priložnost za srečevanje praktikantov US, je preveč virtualno formulirana, da bi lahko zaživela v tu in zdaj. Petkov dogodek ni upošteval specifik dejanskega stanja razmer ter posledično izpadel irealno.

Če se ozrem še nekoliko dlje, opazim, da sem centralnost umetnika, ki sem jo želela zabrisati in prerasti, poustvarila že z izbiro uporabe prizorišča. Skrpana plastična krožnica je v petek služila kot sedišče za prišleke. Prostor znotraj nje pa je deloval kot arena, znotraj katere je neukročeno, kakor Dionizov satir,  poskakoval, se pačil in razgrajal umetnik sebstva. To  »sonce«, ki je bilo tako radodarno, da se je brez problematiziranja dinamik središčnosti, postavilo, kam drugam kot v center kroga, okoli katerega naj posedajo drugi. Kako očiten znak, da se še nisem otresla konstruktov predstave, publike in performativnega umetnika, na katerih temelji sodobna institucija uprizoritvenih umetnosti. Izučilo me je, da iskani zunajumetniški preobrat pogojuje to, da je center kroga … PRAZEN.

18 Hands, 1 Star

 

Pred očmi so se mi zaiskrile dinamike jam kroga, ki ga pozna hip-hop plesna kultura. To je s telesi ustvarjen krog hip-hop plesalcev, ki se spontano oblikuje v času glasbenih dogodkov omenjene zvrsti. Na začetku je center kroga prazen, nato vanj svobodno vstopajo plesalci, ki hočejo prikazati svoje najnovejše plesne trike. Osnovno vodilo je, da v center vstopiš samo, ko si tega želiš. Takrat, ko začutiš navdih in hrepenenje po deljenju svojih gibov z ostalimi soplesalci. V sredini se zadržiš, dokler ne zaključiš svoje demonstracije, oziroma dokler te nosi visokofrekvenčni veter plesne inspiracije. Nato izstopiš in predaš plesno štafeto naslednjemu plesalcu, po horizontalno rotacijskem principu delovanja.

Performativni dogodek naj bi proizvajal srečanja soustvarjalecev US, ki si želijo izmenjave izkušenj z ostalimi praktikanti in radovedneži. Krog bi bil na začetku in na koncu srečanja prazen. Umetniki sebstva bi vanj vstopali zgolj za čas in za namen svoje javne delitve izkušenj, vizij in dognanj. Tako sem se v petek OTRESLA tudi NEBULOZE CENTRALNOSTI UMETNIKA (SEBSTVA).

Ker je vrednost odličnosti fiaska (glej video On failure) enakovredna količini užitka in deljenja, ki ga dogodek proizvede, pristavljam šaljivo anekdoto, ki priča o moji petkovi neprilagojenosti na okolje, v katerem sem intervenirala. Kraj prvega dogodka je bila Nova Gorica, natančneje zelenica v centru mesta. Navkljub svoji relativni majhnosti, je Nova Gorica urbano okolje in ne podeželje. Mestni travniki pa se uporabljajo in živijo drugače kot podeželski travniki v Etiopiji ali na Krasu, ki so inspirirali moje vizije primernih lokacij za dogodek. Urbani coni sem torej nepremišljeno vsiljevala normative ruralnih krajev. Pri tem pa preletela dejstvo, da so zelenice v mestu predvsem javna stranišča za pse in ne parki za druženje.

18-52 Exhaustion

 

Med bosonogim duhovodenim plesom sem bila hitro opozorjena, da je zemlja po kateri se sukam, pasji teritorij. V nozdrvi mi je pritekal vonj odstranjenih pasjih iztrebkov, a jaz sem še kar naprej – ko nekaj začneš, moraš vendar nadaljevati – grebla po tisti psovani zemlji ter se počutila kakor K. (protagonist Kafkovega Gradu) med ljubljenjem s Friedo na od piva in druge nesnage umazanih gostinskih tleh.

»Tam sta ležala, vendar ne tako prepuščena drug drugemu kakor tedaj ponoči. Ona je nekaj iskala in on je nekaj iskal, divje, kremžila sta se, silila sta z glavo v prsi drug drugemu, iskala sta in njuni telesi, ki sta se metali drugo na drugo, ju nista pripravili, da bi pozabila, ampak sta ju spominjali na dolžnost, da iščeta; kakor psi obupano grebejo po tleh, tako sta grebla po svojih telesih; bila sta zapuščena, razočarana, in da bi si vzela še zadnjo srečo, sta šla njuna jezika večkrat drugemu čez obraz« (str. 107).

Zahvaljujem se gostom dogodka, da so mi pridržali ogledalo, v katerem sem ugledala to, kar nisem več in to, kar še nisem. NE ŠE.  A sčasoma bom. Vedno bolj in vedno boljše TUDI to. Hvala!

 

Flattr this!

Jutranje misli dne 29.4.15

O tehnologiji jutranjih misli

V performativnem dogodku Pot k zdravju se delno razgališ. Ne vidiš v tem zametkov ekshibicionizma? Se ti ta gesta ne zdi sporna in neprimerna za javni prostor?

Artefakt umetnosti sebstva je razmišljujoče telo v delovanju in izvajalce umetnosti sebstva zanima odkrivati, kaj in kako govori v stanju razumsko nekontrolirane vodenosti  (»vprege«)  s strani duha. Sprašujemo se, kako odreagira in kaj razkrije v tistem čarnem trenutku celostnega vibriranja s silami zemlje, ki ga je Grotowski poimenoval »totalni akt«. Takrat sebstvo doseže stadij, ki ga je Artaud imenoval »telo brez organov«, posrečena metafora odprtega, celostno pretočnega telesa.

Ekshibicionizem je produkt ločenega ega, ki je žejen pozornosti, hvale in odobravanja. V stanju utelešenja duha je ego neoprijemljiv postulat. Ob neprisotnosti ega pa ekshibicionizem empirično ni mogoč. To je prvo dejstvo, ki ga želim izpostaviti. Vsako darovanje razmišljujočega telesa oziroma povedano z Grotowskovo terminologijo, vsak totalni akt, izključuje manifestacije ega, ker je slednji v aktu darovanja izmuzljivo zabrisan v predindividualnem teritoriju človeške biti.

Morebitna golota tedaj ne služi razkazovanju, ampak razkrivanju. Česa? V mojem primeru nasilja, ki se sistematsko izvaja nad biološko definiranim ženskim telesom: s strani propagandno-marketinške in kulturno-ideološke mašinerije. Žensko telo, ki se danes predstavlja kot idealno, ustreza izvenzemeljskim standardom, saj je virtualno obdelano in kot tako neresnično in zavajajoče. Predlagam resolucijo, s katero bi morale reklame, ki izrabljajo mičnost fizičnega telesa, tako moškega kot ženskega ter vseh vmes, vsebovati informacijo o digitalni (ne)obdelavi uporabljenega foto ali video materiala. Kot pri označevanju biološko pridelanih živil v prehranski industriji, tako bi bilo smiselno vpeljati etično odgovoren standard digitalno neobdelanih vsebin v propagandno-oglaševalskem svetu.

Nedosegljivost digitalno olepšanih teles in spremljajoče nasilje potrošnike industrije vzbujajo pri ženskah (a tudi pri moških), predvsem pa pri dekletih v  fazi odraščanja, občutke manjvrednosti in nezadostnosti, ki so lažni, zavajajoči in izredno agresivni. Opisan »žensko ubijajoči« propagandni stroj poganjajo domala vsi množični mediji in ves marketing glavnega toka. V kolikor opišem svojo izkušnjo zanikanja in zavračanja ženskega telesa skozi čas, sem prve turbulence začutila vzporedno z rastjo svojih prsi. Nisem se želela razlikovati od svojega brata, od svojih moških (»večvrednih«) sovrstnikov, ki so se lahko še naprej brezskrbno pojavljali zgoraj brez. Svoboda, ki sem jo kot telo z bolj poudarjenimi prsi izgubila. Čemu? Zakaj so ženske prsi tako obscene, da jih je v javnosti nujno potrebno zakrivati, čeprav so človekov prvi vir hrane?

Odkrite prsi veljajo za greh, tabu, škandal samo v patriarhalnih družbah. Opravimo časovni ekskurz, ki nas popelje do kultnega kretsko-minojskega kipca kačje boginje. Zemeljska boginja kač je oblečena v do tal segajočo obleko, ki razkriva in poudarja njeno bujno oprsje. Podobne podobe prsi razkrivajočih se kostumov, najdemo v številnih srednjeveških upodobitvah. Ikona Doječe Madone je bila izredno priljubljen sakralni motiv v Srednjem Veku do nastopa Tridentinskega Koncilja leta 1543, ki je med drugim sprejel sklep o generalni prepovedi čutnih upodobitev v sakralni umetnosti. Od takrat dalje so se razkrite ženske prsi v občem javnem prostoru, do nastopa Femen gibanja, pojavljale izključno v navezi s pornografijo.

Bernardino Luini - Nursing Madonna

Skratka, svoje ženske prsi sem zaradi kulturnih implikacij in prohibicij dolgo doživljala kot breme. Ne zaradi svoje oblike oziroma biologije, ampak zato ker zahtevajo posebno zakrivanje in sramovanje ali, na drugem bregu dopuščenih možnosti, omikanje in seksapilno manipuliranje. Same lastnosti in možnosti, s katerimi se nisem želela ukvarjati, še manj poistovetiti ali izkoriščati. Ne razumite me napak. Prsi, vsakršne, sploh ženske (ki so potencialen vir življenja) so prekrasen del popolnega človeškega organizma. Karam kulturne navade in kolektivna mišljenja, ki oddaljujejo ženske od sprejemajočega, valorizirajočega utelešenja v svojih prekrasnih telesih. V moji življenjski izkušnji me niso ne družina, niti šola, niti sovrstniki, niti mediji, znali spremljati na poti iz univerzalno spolnega otroka v žensko. S tem, da je pojem ženska v večji meri družbeno-politični konstrukt.

Dejanske biološke razlike med moškimi in ženskami se razen tistih v spolovilih in hormonih tako malenkostne, da je smiselno ozavestiti vsebino tega s praznim zrakom napolnjenega nahrbtnika. V vsakodnevnem življenju so na primer razlike med  hiperaktivnimi in počasno-lenobnimi posamezniki  mnogo bolj opazne in markantne od razlik, ki se pojavljajo med hiperaktivnimi posamezniki ženskega in moškega spola. Vprašajmo se: bi bilo razgaljenje mojega prsnega koša manj problematično, če bi moje telo bilo moško in ne žensko telo?

Če bi bila moški, ne bi nihče problematiziral tega akta, saj bi veljal za čisto vsakdanjega, torej nepomembnega. Tudi ženske prsi si zaslužijo živeti takšno svobodo. Žensko telo ni a priori seksualno. Seksualnost ni že vnaprej prisoten izraz ženskega telesa, ni stalno navzoča lastnost ženske biti, ampak stvar človeških telesnih potencialov, ki jih uporabljamo in razvijamo na svojo lastno željo in odgovornost. Žensko in moško telo sta TUDI seksualni, ko se za to odločita. Kot je sposobnost govora naravno dana sposobnost človeške vrste, tako je nadinstinktivna seksualnost edinstvena naravna lastnost človeške vrste. Tako kot govor, nič več in nič manj kot to. Vse ostale asumpcije so plod propagandno-političnih konstruktov in manipulacij. Če se vrnem na svoj konkreten primer razgalitve ženskih prsi v javnem prostoru, bi rada izpostavila emancipatorno plat tega dejanja, ki sporoča: »Upam si biti in se živeti takšno kot sem.«

Pri vsem tem je razkritje prsi na performativnem dogodku Pot k Zdravju, v primeru njene aktualizacije, zgolj nujno opravilo, ki podkrepi čutno besedno reprogramiranje v teku in ne končna namera. V primeru, da moje dejanje koga seksualno vzburi, to ni iskano. Gre za akt opolnomočenja na osebni in kolektivni ravni, kot emancipacija ženskega telesa kot takega. Je utelešenje ženskega krika in zahteva po enakopravni obravnavi ženske seksualnosti, kjer ta ni stvarnost ženske identitete ampak zgolj potencialnost njenega razmišljujočega telesa.

Flattr this!