Prvi poskus javno-privatne korespondence

Prvi preizkus tehnologije javno-privatne pisemske korespondence je bil izveden na novoletni večer. V nadaljevanju prepis in fotografije takrat nastalega pisma, ki še vedno čaka na odgovor (čeprav sem Jeleno v tem času že nekajkrat videla in slišala).


Draga Jelena,

ko pišem te prve črke se spoznavam. Nevem, kakšno  obliko bodo zavzele posamezne črke, ne poznam se več v ročno-analogni obliki … Prva stvar, ki jo opažam je ta, da pišem za svoje standarde nadpovprečno berljivo.  Čustva, ki jih hočem predati naprej, božajo črke v sivih celicah, ki moje prste obračajo z nežnostjo in pozornostjo. Draga si mi Jelena in žal mi je, če sem kdaj…

NE! ŽAL MI JE, KO SEM SE DO TEBE, DO NAJU, OBNAŠALA NESPOŠTLJIVO OZ. NEPOZORNO! OPROSTI! Preveč stvari se mi je takrat … Ni res … JE RES! Preveč stvari (predvsem delovnih in pseudo-delovnih obveznosti) in premalo odnosov, hranljivih in sočnih, sem nabrala v prvih šestih mesecih vnovične, po-Etijopske Ljubljane. Ko sem začela pisati o najinem srečanju, o najinem prvem poglavju poznanstva, mi telo, um pravzaprav, blokira pisanje. Odpor čutim v prstih, v glavi, zakaj nočem govoriti oziroma pisati o najinem začetku? Odkrivam rano, jaz, ki sem jo prizadela in, ki po takem  ne bi smela nositi nje znakov. Zanimivo … Kot da je rana vedno obojestranska … Kot da je rana balon črnila, ki poči v trenutku, ko ga ranotvorec izroči svoji žrtvi, tako da barva oškropi in zaznamuje vse vpletene. Ima svoj smisel … (risba z napisom »strah«)

Odgovor se mi je sam izrisal na papirju, smešno, ne … PAMETNO, UVIDLJIVO, POMENLJIVO je telo, ko mu damo prostor, da se izrazi … STRAH. Kompost, gojišče, njiva vsega zla in sebičja. Takrat še nisem vedela, da lahko (puščica proti risbi »strah«) vzklije le na pepelu preteklosti ali pod žarki prihodnosti. V sedanjosti mu ni mesta, nima razloga, ne dobi mesa, je kvečjemu fata morgana, ki spuhti v trenutku, ko ji stopiš naproti. STRAH … Pred samo seboj? Ali pred okolico? Ne eno, ne drugo … Strah pred fiaskom, strah pred spuščanjem v nekaj, kar je bolj velikega, kompleksnega kot sem bila takrat zmožna in pripravljena razumeti. Pol leta je samo minilo od takrat, a zdi se mi … AMERIKA. Kolikokrat sem se ponovno povrgla v tem času … Večkrat … Večkrat sem se olupila, zamenjala svojo kožo, spoznala (kačjo nrav) BASTA! Slepi hodnik. Ustvarimo rov …

(konec prve strani)

Zunaj bučijo petarde, iz računalnika zapeljujejo Thindersticksi in jaz, ki precej okorno združujem besede … Še eno novo leto v samosti, a tokrat brez hrepenenj in samožuganja. Izbrano in veselo. V pričakovanju mogočnega, v občutenju zadovoljstva in pravšnjosti. STOP! Ni monolog. Jelena, oprosti za ekskurz. Kaj naj ti še predam pred odhodom  v Etiopijo? Teža se spušča na veke, a niti deseta še ni … Telo bi rado uporabilo druge kanale, pustila racio, nominalno, skočilo na subtilno, numinozno, domov… Slab začetek dobre povedi. Netočen. Naj ostane (telo), neimenljivo nedorečeno (Telo). Kličejo me sanje … Nezavedno … V zadnjih tednih imam delovne sanje, sanje z odgovori … Veseli me … znak, da sem povezana (prečrtano) MALO SEM USPELA ZAPISATI, MOGOČE … NE MOREM NADALJEVATI STAVKOV … MUČIM SE, DA NAPIŠEM VSAKO BESEDO … Spanec mi masturbira možgane in telo se mi krči v kepo. PRVO PISMO JE GLASSOLALISTIČNO USPELO … od besed k energijam in trzanju …

SREČNO JELENA v letu _____________________________ kakšnem? Izberi sama…

OBJEM, LUPČKA … Jatun

Facebook
Twitter
Visit Us
Pinterest
Instagram
Follow by Email
RSS

Flattr this!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *