Jutranje misli dne 1.5.15

O tehnologiji jutranjih misli

Kdaj in zakaj sem iz »proti« prešla v »zunaj« in »nad«?

Diagnoza neozdravljive bolezni preorje vso tvojo bit. V občutljivem postdiagnostičnem obdobju evalviraš samega sebe, svoje odnose, svoje vedenjske in miselne navade ter se skušaš celostno harmonizirati. A prejeti udarec v želodec je silen, bolečina in teža, ki jo pusti v tvojem razmišljujočem telesu monstruozna. Da sem se zmogla naglo sestaviti v stoječi položaj, sem potrebovala veliko hrabrosti in stalno prisoten dotok energije. Tega sem si po načelu najmanjše akcije zagotovila tako, da sem agresijo do sebe usmerila navzven. Bitko proti sebi sem zamenjala z antagonističnim »proti«: proti sistemu, proti državi, proti družini, proti temu ali onemu političnem manevru.

Na protislovni poti sem se zadrževala vsaj toliko let kot je prstov na dlani. Znanje, vedute in izkušnje, ki sem jih pridobila v tem času so bile koristne in pogled odpirajoče, a na dolgi rok je takšna usmeritev preveč agresivno-destruktivna, da bi lahko vodila do konstruktivnih rezultatov. Sčasoma sem se bolj in bolj zavedala mlahavosti na zunaj neupogljivega antagonističnega militanstva ter se od njegovega ethosa postopoma oddaljevala. Zakaj?

Ko si »proti« nečemu, recimo proti rasizmu, te nasprotujoči še vedno drži v šah mat poziciji, saj predstavlja steber na katerega se obešaš, čeravno z namenom, da ga zrušiš, oškrbiš ali kako drugače onečediš. Dokler svojo pozornost usmerjaš v neželeno, to neželeno hraniš s svojo življenjsko energijo in bolj kot si »proti«, več energije ji dovajaš. Sebe pa hiraš.  Po tem spoznanju sem se raje premaknila na stran in na više, od koder sem pridobila panoramski razgled, boljše počutje in večjo učinkovitost. Militantni antagonizem izhaja iz, za moje pojme, preseženega, preveč redukcionističnega postulata. Svet deli na pol. Na eni strani imaš »ta hudobne«: država, politika, kapitalistični sistem, bogati, itd.,  proti katerim se bojujemo mi, etično bolj odgovorni ljudje. A takšna delitev je preveč črnobela in shematična.

Vodoo religija in zar kulti poznajo simbol palice, ki se na vrhu  razdvoji v dve liniji. Trup palice uteleša skupno, iz katere izhajamo in proti kateri se vračamo, medtem ko razdvojitev ponazarja parcelizirani svet dualnosti: dobro/zlo, pravilno/napačno, moški/ženska, toplo/hladno, itd., ki kraljuje na Zemlji.

Ljudje se vedno bolj zavedamo, da je realnost kompleksnejša in bogatejša od koordinat dihotomične klasifikacije ter, da je bit življenja, stvari in čustev spremenljivo performativna.  Ko to vedenje o začasnosti in minljivosti vsega apliciramo na marksistično teorijo o zatiranih proletarcih in zatirajočih kapitalistih, preprosto ne zdrži več, zlasti v današnjih eksemplarnih razmerah, kjer smo  največkrat sami sebi največji zatiralci. Preskoči dejstvo, da smo vsi pripadniki iste vrste: ljudje v svoji minljivosti in v konstantnem nastajanju, s svojimi šibkostmi, sposobnostmi in naravnimi potenciali. Skratka, gre za pogled, ki zanemari horizont  skupne predindividualne človeške narave, ki je osrednji predmet mojega zanimanja. Človeška narava, ki je tudi kulturna, ker je človek jezikovna žival z naravno sposobnostjo in potrebo po poseganju v prostor.

Kultura je koža skozi katero diha človeška narava. Ko se zavemo naravnosti kulture pri človeku in umetelnosti praktično vsega človeškega habitata, postanejo stebri vsake specifične družbe prožno prepogibajoči, kar je dobro. Nenaravnost je naravna lastnost človeka in izvira iz kulturne nravi človeške vrste.

Kaj so torej naravne zakonitosti človeka? Impulzi, tresljaji, strahovi, potrebe. Človek je družbena žival s potrebo po pripadnosti in skupnostnem delovanju. To je naravna človeška potreba. Način kako jo bo udejanjil in uresničil pa je odvisno od lokalnih in globalnih (glokalnih) kulturnih dejavnikov.

Flattr this!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *