Drugi poskus javno-privatne korespondence

Prepis drugega odposlanega pisma za vspostavitev javno-privatne korespondence, ki je bilo spisano prvega dne v letu (1.1.2015). Pismo je ostalo neodgovorjeno.


SIMON …

Si moj? Ne … NE še … Pravzaprav se je tudi ali mogoče prav zaradi tega dejstva vse skupaj začelo. Ker trenutno ne obstaja nič med nama, le prijetno-konfuzni nadrealistični moment, ki sva ge skupaj preživela … kdaj? Mislim da prve dni oktobra, v času priprav na performans → Dogodek, ki je odkril, zbudil in potrdil moje najlepše blodnje. Niso sanje, niso zmedena videnja, ampak še-ne-utelešeni potenciali in tvoje telo, to telo, za katerega si potrebovala toliko let, da si ga sprejela in vzljubila in nato odkrila, da je vse eno … tvoje misli in telo in mehurček iz katerega spoznavaš svet in ljudi okoli sebe – JE VSEGA TEGA SPOSOBNO IN ZMOŽNO, VOLJNO IZPELJATI.

Sledile so hitro sprejete odločitve – v teh sem bila od vedno še posebej izurjena in spretna. Izkušnje in gon po preživetju so mojo sposobnost transformacije razvile v živalsko močen instinkt, ki grabi in spušča in dirja, vse dokler ne doseže zemlje oziroma okolja, ki ga občuti pravšnjega. Performans sem izvedla 12.10 in zadnji dan oktobra sem že puščala za sabo stanovanje (sobo v najemu) v Ljubljani. Od novembra naprej spim/živim/ustvarjam v Novi Gorici, tudi zaradi tega se ti nisem nič javljala, ti niti, a razumem. Ne meni je bilo, da začnem novo »derivo«, ki zavzame bolj sproščeno, dobrohotno obliko. Malo me je zaneslo … Skratka Simon, želela bi te boljše spoznati, ker je bežno znanje, ki ga imam o tebi, ker so občutki, ki si mi jih pustil/podaril … DRAGOCENI IN NEŽNO PRODORNI. Čudovita oseba si, mislim, vem in želim si, da bi ta nič dobil vrednost … kot v informatiki …. 011001011 … Tudi nič je, naj ima ta nič med nama svoj pomen in naj je ta, s tem pismom začeta korespondenca , orodje, MEDIJ, ki bo ustvaril nevidne, a otipljive niti med nama, na dolge razdalje. Ker so slednje neogibne, želja po z materijo zapolnjenem niču med nama pa premočne, da je ne bi poskusila uresničiti.

Naj ti povem, kam se odpravljam … Domov, v Etiopijo, v svojo srčno domovino. Najverjetneje, če korespondenca med nama steče, ti pišem, vsaj enkrat, tudi od tam. In tudi ta odločitev, po vrnitvi v Etiopijo, začasni, je bila sprejeta v navdihujoče mrzličnem post-performativnem obdobju. Verjetno oziroma gotovo zdaj boljše razumeš razloge za moje zatišje, ki je nastalo kljub svoji odločitvi za nego odnosov s sopotniki, ki jih življenje samo prinese k meni – ti so najboljši. Skrb za druge je vrlina, ki se v času obče prisotne komodifikacije spreminja v endemično pekuliarnost … poišči slovenski izraz … tudi amerikanizacija besed je posledica jezikoslovne komodifikacije … skrb za druge – ENDEMIČNA RARITETA … POSEBNOST v dobi vseprisotnega potrošništva. Kjer so tudi odnosi blago: »Izberi, uporabi, zavrzi.« Nočem biti človek veleblagovnic in odlagališč, čeprav sem bila tudi to. Nič zato. Vsi smo bili, vsaj za trenutek tudi to. Kje si zdaj in kam boš usmeril svoj naslednji korak, samo to šteje. Tako malo, veliko malo veva drug o drugemu, da nevem, kam naj se pustim speljati. Najino poznanstvo se je začelo s pogovorom o PREPUŠČANJU. Naj ti povem, da je to nekaj, kar skušam početi na stalni, konstanti ravni. Tudi bivanje v Etiopiji bo potekalo po načelu prepuščanja … bo svojevrsten performans.

Performans, oziroma oblika življenja, ki jo bom po vrnitvi v Evropo stopnjevala s turnejo po Sloveniji, za začetek . STOP! Preveč na svoje sem odrinila, a je skupnega tako malo … Obujati, razglabljati o njem pa … Mogoče pa je vseeno smiselno … Do neke točke. Te ( kača-vijuga do pike na listu, tri odstavke nižje) Kaj sem se naučila na psihogeografskem pohajkovanju po Tivoliju? Predelala sem svojo potrebo po dokazovanju/potrditvi o sposobnosti (pol)filozofskega dialoga v slovenskem jeziku, jeziku, ki ga še vedno ne uspem čutiti kot docela svojega. NE ŠE! Ker ni edini jezik, ki mi modelira možgane, ker ni jezik, ki me je ustvaril. HVALA TI. (pika, do katere sega kača-vijuga) Pika se je prehitro prikazala ali pa ne …

Prvi dan v letu 2015. Jutro prvega januarja 2015 … Naj ti bo leto globoko površinskih spoznanj, občutkov in namer, v znamenju prepuščanja. Naj vse 0, ki si jih želiš prenesti v druge dimenzije – čutno-realne, imaginarne, numinozne, virtualne, izbrisane – dobijo primerna bivališča. Mogoče se ti bo zdela ta praksa voščil ob novem letu zastarela, izumetničena, izpraznjena. Briga me, je iskrena in dobrohotna. ŽELIM TI PREKRASNO LETO 2015, LETO ČARANJ IN SVOBODE. Objem in lupčka,

Jatun

Facebook
Google+
http://artsofself.com/drugi-poskus-javno-privatne-korespondence/
Pinterest
Instagram
Follow by Email
RSS

Flattr this!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *